Lextra Admin

Sklenitev zakonske zveze ni samo romantični dogodek ampak gledano drugače tudi podpis pogodbe, ki oba zakonca zavezuje k spoštovanju in izpolnjevanju pravic in obveznosti iz tega naslova (vzajemno spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč, stanovanjsko varstvo, sorazmerni prispevek za preživljanje družine idr.). Pri sklenitvi zakonske zveze s tujcem, je priporočljivo, da si slednji omisli sodnega tolmača. Ker gre nenazadnje za podpis pogodbe, je nujno, da je z vsebino podpisanega seznanjen v svojem jeziku.

Enako potreben je sodni tolmač tudi ob prenehanju zakonske zveze oz. ob ločitvi in s tem delitvi premoženja med zakoncema, če je eden od zakoncev tujec in če pred poroko ni bila sklenjena predporočna pogodba. V nadaljevanju bloga si podrobneje poglejmo oba primera.

Sklenitev zakonske zveze – kdaj na poroki vključiti sodnega tolmača?

Ko razmišljamo o tem, kdaj vključiti tolmača na poroko, je treba upoštevati naslednje stvari:

• Ali ena ali obe stranki oz. zakonca ali njune priče ne morejo razumeti jezika, v katerem bo potekala slovesnost? Če je tako, naj si par še pred poroko omisli tolmača.
• Tolmač mora znati tekoče govoriti oba jezika, da vsak od zakoncev da resnično privolitev v poroko.
• Tolmač ne more biti eden od zakoncev, prav tako ne priča. Strokovnost tolmača namreč ne sme biti ogrožena.
• Takoj po slovesnosti mora tolmač zakoncema izročiti izpolnjeno potrdilo o nastopu tolmača.
• Pri posredovanju zahtevanih poročnih dokumentov morata zakonca priložiti tudi izpolnjeno in podpisano zakonsko izjavo in potrdilo o zvesti izvedbi tolmača.

Seveda je pri vključevanju tolmača v poroko dolžan pooblaščeni voditelj obreda zagotoviti, da tolmač ponovi vse, kar je med obredom povedano, in obratno. Na ta način lahko vsi prisotni, zlasti zakonski par in zakonite priče, potrdijo, da je ves čas obreda potekala resnična in zvesta izmenjava potrebnih informacij.

Sodni tolmač na primer na začetku postopka vpisa zakonske knjige prevede dokumente, ki jih morata zakonca nato podpisati in obljubiti, da se jih bosta držala. Nato se udeleži poroke, da opravi zaprisežen prevod in s tem zaključil postopek poročnega zapisa.

Delitev premoženja med zakoncema ob ločitvi

Kako razdeliti premoženje in dolg je pogosto velika težava pri ločitvi. Konec koncev, tudi če sta zakonca v prijateljskih odnosih, imata lahko zelo različne ideje o tem, kaj je pravično.

Kadar se zakonca, ki se ločujeta, ne moreta dogovoriti o delitvi premoženja in dolga, se morata obrniti na sodišče. V primeru,, da je en zakonec tujec oz. ne govori uradnega jezika države, je v postopek razveze priporočljivo vključiti sodnega tolmača. Ta zakoncu pomaga razumeti pravne postopke v njegovem jeziku in mu s tem omogoči enakovredno pogajalsko izhodišče v postopku.

Kako sodišča razdelijo premoženje in dolgove ob ločitvi?

Glede na državno zakonodajo sodišča običajno uporabljajo enega od treh pristopov za delitev premoženja zakoncev in dolga:

• skupnostna lastnina,
• pogodbeni premoženjski režim,
• zakonit premoženjski režim.

Skupnostna lastnina zakoncev pripada obema zakoncema skupaj in deleži v tem primeru niso določeni. Zato morata zakonca s skupnim premoženjem razpolagati skupno in sporazumno.

Pogodbeni premoženjski režim omogoča zakoncema, da določita način delitve skupnega premoženja in višino deležev na skupnem premoženju.

Zakonit premoženjski režim natopi v primeru, če zakonca pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ne skleneta, če je neveljavna v svojih določbah nejasna, tako da ni mogoče ugotoviti vsebine premoženjskega režima, o katerem sta se zakonca želela dogovoriti. Ta določa, da skupno premoženje zakoncev pripada zakoncema skupaj.

Delo sodnih tolmačev poznamo predvsem z vidika dela na sodišču, kjer kot jezikovni posredniki prevajajo informacije in njihove pomene iz enega v drug jezik z namenom, da bi svoji stranki zagotovili pravilen prevod pravnih zadev. Vendar lahko sodni tolmači sodelujejo oz. so poklicani tudi na drugačne vrste uradnih dejanj oz. postopkov. Pri vse večjem mednarodnem poslovanju in selitvam iz različnih vzrokov, prihaja do podpisov mednarodnih pogodb, večjezičnih strokovnih dogodkov, prodaje in nakupov nepremičnin in deležev gospodarskih družb v drugih državah in nenazadnje tudi do večjezičnih porok oz. sklenitev zakonskih zvez. Pri vseh teh uradnih dejanjih in postopkih so sodni tolmači nepogrešljivi, saj gre za poznavanje tako pravnega vidika samega postopka kot tudi jezika v in iz katerega se prevaja. Vse z namenom, da se zagotovi vsem udeleženim jasna in enakopravna obravnava.

Sodni tolmači sodelujejo v različnih procesih, kot so sodne obravnave, notarska dejanja in postopki javnega sektorja. Na zahtevo državnega organa, pravne ali fizične osebe lahko torej tolmačijo tudi druge uradne postopke.

V sklopu blog zapisov na temo »Pri katerih uradnih dejanjih in postopkih so sodni tolmači nepogrešljivi?« bomo obravnavali naslednje situacije:

• strokovna predavanja ne temo blagovnih znamk,
• sklenitev zakonske zveze,
• delitev premoženja med zakoncema ob ločitvi,
• financiranje strukturnih projektov in sklepanje pogodb,
• prodaja in nakupi nepremičnin ter deležev gospodarskih družb,
• prevajanje zapriseženih izjav,
• razlika v delu med notarji in sodnimi tolmači.

Strokovna predavanja na temo blagovnih znamk

Sami imamo za sabo kar nekaj predavanj za carino in inšpektorje glede kršenja intelektualne lastnine – kaj je pravno še dopustno, katere prakse pa že kršijo zakonodajno-pravni okvir. Kako prepoznati kršitve in kako ob tem ukrepati?

Z uvozom dobrin iz azijskih držav, predvsem Kitajske, se je povečal v državo tudi vnos ponaredkov. Do kopiranja elementov blagovnih znamk (npr. logotipi, dizajn, idejna zasnova ipd.) pa prihaja tudi med proizvajalci drugih držav. Tukaj gre za kršenje intelektualne lastnine, ta pa obsega pravice, ki izhajajo iz intelektualne aktivnosti na znanstvenem, industrijskem, literarnem in umetniške področju. Največkrat ponarejeni izdelki so seveda iz modne in tekstilne industrije, vse pogosteje pa tudi vsakodnevno potrošno blago.

Nadzor nad uvoženim blagom V Sloveniji opravlja Finančna uprava RS. Če pri carinjenju blaga zaposleni sumijo, da gre za ponaredek oz. kršitev intelektualne lastnine, lahko blago zadržijo, obvestijo lastnika blagovne znamke o morebitni kršitvi, ob potrjeni kršitvi pa blago tudi uničijo.

Kršitve pravic intelektualne lastnine pomenijo lahko tudi kaznivo dejanje. V tem primeru je potrebno dobro poznavanje prava, v primeru da sta v spor vpletena subjekta iz različnih držav pa še odlično poznavanje jezika. Tedaj so sodni tolmači nepogrešljiv vmesi člen, da svoji stranki v postopku zagotovijo razumljivo in enakopravno obravnavo. Sodni spor glede blagovnih znamk je namreč izjemno pravno in tehnično zapleten. Prevod pravnih argumentov za uporabo ali obrambo blagovne znamke je lahko pomemben za vse sektorje in industrije. Kjerkoli pride do spora o uporabi blagovne znamke v drugi državi, je lahko potrebna pravda na tujem sodišču.

Ena napačno prevedena beseda v pravnem dokumentu lahko nekomu spremeni življenje za vedno, spremeni pomen patenta in razveljavi zaščito ali celo povzroči vojno. To ni pretiravanje: nenatančen pravni prevod je tudi že pripeljal do popolnega globalnega konflikta.
S povečanjem mobilnosti in migracij v Evropski uniji se sorazmerno povečuje tudi število odnosov vseh vrst (komercialnih, pravnih, akademskih ali osebnih) med državljani različnih narodnosti, kultur in z različnimi jeziki. To pa vodi v najrazličnejše situacije, ki zahtevajo jezikovne, prevajalske in tolmaške storitve. Ker mnoge od teh situacij zahtevajo pravne prevode oz. tolmačenja, se povpraševanje za tovrstne storitve povečuje. Kako pa si kot stranka v postopku zagotoviti dobrega pravnega prevajalca ali tolmača in na kaj biti pozorni? O tem bomo govorili v nadaljevanju.

V prvih treh blogih tega tematskega sklopa o prevajalskih izzivih smo govorili o: 

• strukturi v pravnem jeziku in kako le-ta vpliva na jasno sporočanje tvorca na eni strani in razumevanje prejemnika na drugi;
• prevajanju stalnih besednih zvez in terminologije ter o problematiki pomankanja strokovnega znanja pravne stroke;
• o kulturnih razlikah, ki vplivajo na besedno in nebesedno komunikacijo oz. prevajanje in tolmačenje;
• o različnih pravnih sistemih in pravnih prazninah ter kako morajo sodni tolmači in prevajalci dobro poznati vse pravne sisteme, iz in v katere prevajajo, ter
• o sintaksi, ločilih in pozornosti do podrobnosti ter kako nepoznavanje jezikov in terminologije prave stroke vodi do »spakedrank« ter vsebinsko napačnega sporočila prevoda.

Načela, ki se jih drži dobri pravni prevajalec oz. sodni tolmač pri svojem delu

Tolmačenje in prevajanje pravnih in sodnih zadev je torej zahtevno delo. Zato se sodni tolmači in prevajalci držijo naslednjih načel: 

• Jasnost in natančnost –  izvirni dokument mora biti točen in dobro strukturiran. Prevajanje iz dokumenta, ki vsebuje kakršne koli napake, bo te napake le še povečalo. Prevod dokumenta mora biti strukturiran v skladu z zahtevami pravnega sistema ciljnega jezika.
• Terminologija – se lahko razlikuje glede na območje in jezik. Obstajajo primeri, ko zakoni nimajo primerljivega izraza ali zakona, zato je treba poiskati veljavno alternativo. 
• Potrditev – nekateri dokumenti bodo morda zahtevali potrditev. Bistveno je zagotoviti, da ima prevajalec oz. tolmač potrebno akreditacijo za to nalogo.
• Namen prevoda – ključnega pomena je razumeti namen prevoda. To je treba storiti pred začetkom kakršnega koli dela, saj lahko obstajajo posebna pravila ali zakoni v zvezi s prevajanjem za dotični namen. Ton glasu, slovnica, konotacija itd. so vsi nakazujejo na namen prevoda.
• Strokovnjaki – prevod v pravni jezik je lažji z uporabo specializiranih ponudnikov. Izbrani prevajalec mora obvladati pravo in jezik, preden se lotijo ​​kakršnega koli pravnega prevajanja. Napake namreč lahko drago stanejo. Stranka naj vedno izbere tistega ponudnika, ki lahko izkaže svoje strokovno znanje in je specializiran za določen namen. 

Sodni tolmači morajo biti opremljeni s širokim naborom jezikovnih, pravnih in medosebnih veščin. Jezikovna in pravna izobrazba, še posebej pa izkušnje, predstavljajo bistven temelj za sodne tolmače, vendar je sposobnost empatičnega poslušanja enako pomemben faktor uspešnega dela. 

Izzivi sodnega tolmača so številni. Kompleksnost naloge tolmačenja še poslabšajo zahteve okolja ter pomanjkanje razumevanja in podpore udeležencev in pravnega sistema. Tolmači imajo v sodni dvorani moralno in zakonsko obveznost, da skrbno tolmačijo. To obveznost pa lahko le delno izpolnijo tolmači sami, in sicer tako, da zagotovijo ustrezno usposobljenost in izobrazbo. Za popolno izpolnitev te obveznosti morajo svoj del opraviti tudi vsi udeleženci v interakciji in sam pravni sistem. Le tako bodo tolmači lahko spoštovali svojo prisego, da bodo v celoti in skrbno tolmačili.

V nadaljevanju si bomo ogledali različne pravne sisteme in nekatere od njihovih pravnih praznin, ki povzročajo vsebinske preglavice pri pravnih prevodih.

4. Različni pravni sistemi in pravne praznine pri prevajanju

Na medkulturno komunikacijo vplivajo med drugim tudi pravni sistemi sodelujočih kultur v postopku. Pravo se je skozi zgodovino veliko spreminjalo, po svetu pa so se oblikovali tudi različni modeli pravnih sistemov. V glavnem se srečujemo z dvema glavnima pravnima sistemoma, in sicer 

• anglosaškim pravnim sistemom, ki je v veljavi v ZDA, Veliki Britaniji in nekaterih ostalih državah, in
• kontinentalnim pravnim sistemov, ki velja v ostali Evropi.

Za prvega velja, da daje močan poudarek na sodišča in precedenčnem pravu  in poroti, medtem ko drugi daje močan poudarek na splošni ureditvi s strani zakonodajalca. 

Sodni tolmači in pravni prevajalci morajo zato poznati oba pravna sistema, da lahko uspešno opravljajo svoje delo. Zavedati pa se moramo, da pravna sistema nista identična in da pri prevajanju iz enega v drugega lahko prihaja do pravnih praznin, kjer se lahko zgodi, da zakon nič ne določa in nič ne prepoveduje. Takrat za prevajalca oz. tolmača nastane težava, ker ne ve, kako bi se odločil. Isto velja tudi pa določene izraze. Npr. anglosaški pravni sistem pozna pravne institute za nepremičnine, ki jih kontinentalni pravni sistem nima. V takih primerih morajo sodni tolmači oz. prevajalci uporabiti vse svoje široko znanje, da pravilno prevedejo oz. tolmačijo iz enega v drug jezik ter pravni sistem.

Pravni sistemi v mednarodnem komuniciranju tako neposredno vplivajo na pravni postopek, zato se morajo udeleženci odločiti, kateri pravni sistem bo sprejet kot veljaven komunikacijski okvir. Šele ta izbran komunikacijski okvir je podlaga za prevod oz. tolmačenje iz enega jezika v drugega. Pravni jezik je namreč močno vezan na pravni sistem, poenotene pravne terminologije med različnimi sistemi pa ni. 

5.Sintaksa in ločila – pozornost do podrobnosti

Sodni prevajalci pri prevajanju naletijo na različna pravopisna pravila različnih jezikov, zato morajo pri prevodu natančno upoštevati slovnična pravila jezika, v katerega prevajajo, da je končni prevod res avtentičen in sporoča isto kot izvirnik. Težava se pojavlja tudi pri vejici, predvsem pri prevajanju iz angleščine, kjer se uporablja semantično. Slovenščina ima namreč skladenjsko vejico, zato vejici v obeh jezikih nista vedno na istih mestih. 

Seveda se dogaja, da se pri prevajanju iz enega v drug jezik prenaša tudi skladnja. Kako močan vpliv so imele v preteklosti nemščina, srbohrvaščina in v zadnjem času predvsem angleščina na slovenski pravni jezik? Skladenjski vplivi se kažejo v:

• dobesednem prestavljanju skladenjskih struktur (predvsem prenašanje besednega reda iz izvirnega v ciljni jezik);
• novih izrazih, ki jih lahko označimo tudi za »spakedranke« (besedotvorni izrazi, ki niso pomensko prilagojeni) in
• nekritičnih prevodih in dvojnicah (slovenjenje tujih izrazov, kar vodi v nejasnost besedila).

Kar nas zopet pripelje do tega, kako bistveno je, da sodni tolmač oz. prevajalec resnično obvlada tako jezike, iz in v katere prevaja, ter tudi pravo samo. Oba jezika je treba in hkrati pravna sistema je potrebno resnično dobro poznati in razumeti, jih analizirati ter šele nato prevedeni stavek sestaviti v identično pomensko enoto. Sodni prevodi so namreč precizno delo, kjer je pomembna vsaka vejica, da ne pride do napačnega razumevanja. To ima namreč lahko resne posledice.

V prvem blog zapisu na temo prevajalskih izzivov v pravnem jeziku smo obravnavali strukturo pravnega jezika. V drugem blog zapisu na to temo pa si bomo ogledali dva izziva, in sicer problema prevajanja stalnih besednih zvez in terminologije ter kulturnih razlik, ki jih morajo pri prevodih upoštevati tolmači in prevajalci.

2. Prevajanje stalnih besednih zvez in terminologije

Pravni prevodi morajo slediti načelom pravnega jezika, ki je jasen, precizen in nedvoumen. Ker pa se predvsem sodni tolmači srečujejo z laičnimi govorci, bi morali biti sposobni govoriti enako dobro in po možnosti še bolje kot domači govorec. Vrhunsko slovnično znanje in sposobnost interpretacije idiomov, odtenkov in metafor v pogovoru je bistvenega pomena za učinkovito komunikacijo in prevod le-te v pravni jezik, čeprav se pravni jezik tem besednim figuram izogiba. 

Po drugi strani pa v področje prevajanja pravnega jezika vstopajo mnogi strokovnjaki, ki niso pravniki. Težava nastane pri pomanjkanju strokovnega znanja pravne stroke, pozornosti do pomenskih nians ter obzirnosti v samem jeziku. Vsakršno spreminjanje uveljavljene terminologije brez soglasja področnih strokovnjakov je neprimerno in lahko tudi zavajajoče. Približevanje besedila laikom na račun terminologije lahko vodi do napačnega razumevanja sporočilnosti.

Prevajalci so odgovorni za zagotavljanje istovetnosti. Informacija v prvem jeziku mora biti namreč popolnoma enaka informaciji v drugem jeziku, z morebitno konotativnostjo ?? vred, saj tudi prevod postane izvirnik. Danes je s kopico internacionalizmov enostavneje zagotoviti enakopomenski prevod v drug jezik, čeprav se jezikoslovci nad takim prevzemanjem velikokrat zgražajo. Tesnejše sodelovanje jezikoslovne in pravne stroke bi lahko rezultiralo vodilo dov slovenskemga prevodua internacionalizmov.

2. Kulturne razlike

Prevajanje in tolmačenje se obravnava kot komunikacijska dejavnost med izvornim in ciljnim jezikom oz. kulturo. Pri tem prevajalci in tolmači uporabljajo verbalne in neverbalne znake. Namen je omogočiti komunikacijo med eno in drugo kulturo oz. jezikom, zato morajo upoštevati tudi kulturne razlike. 

Vplive jezika in kulture drug na drugega je skoraj nemogoče ločiti. Jezik se rodi iz kulture in se razvija kot način izražanja kulture. Z jezikom se pripadniki določene kulture med seboj sporazumevajo in med seboj ustvarjajo vezi. Tudi sodni tolmač mora s svojo stranko zgraditi zaupanje in to stori na podlagi jezika in kulture.

Skupaj z dobrim znanjem jezika in razumevanjem ljudi, je za sodne tolmače pomembno tudi poznavanje kulture. Da bi bili tolmači zaznavni in komunikativni, morajo kulturo jezika, ki ga tolmačijo, tudi poznati. Na ta način lahko šele celostno komunicirajo. Govorica telesa je na primer spremenljivka, ki je ni mogoče razlagati z govorjeno besedo, vendar lahko kljub temu posreduje velik pomen, ki je lahko kulturno specifičen. Kakovostne jezikovne storitve zagotavljajo natančno razlago govorjene in »neizgovorjene« besede. Sposobnost zaznavanja določenih neverbalnih znakov ali običajev, ki so značilni za določeno skupino ljudi ali geografski kraj, vpliva na sporočanje. Razumevanje kulturnih norm bo tolmaču pomagalo bolje posredovati sporočilo tujega govorca. 

V nadaljevanju tematskega sklopa bomo obravnavali različne pravne sisteme in pravne praznine ter kako razvijajoči in spreminjajoči se zakoni ter pravni sistemi vplivajo na prevajanje in tolmačenje pravnega jezika.

Pravo je samo po sebi precej stabilna disciplina, ki pa mor slediti razvoju jezika in spremembam v življenju. Prevajanje pravnega jezika je tako svojevrsten izziv. Cilj pravnih prevodov je namreč preoblikovanje pravnih besedil iz enega izvornega jezika v drug ciljni jezik, kar pravno prevajanje postavlja na strokovna stičišča prevajanja, jezika in prava. Vse te stroke pa se naslanjajo na naravni jezik, ki je živa tvorba in se kot tak ves čas spreminja.

Sodni tolmači in prevajalci se pri svojem delu srečujejo s prenekaterimi izzivi. Zanašati se morajo namreč na pojme, ki se med državami ali pravnimi sistemi, kjer veljajo različni zakoni, lahko tudi zelo razlikujejo. Na pravni diskurz prav tako vplivajo kulturne razlike, običaji in razlike v pravnih sistemih. Pravo se ves čas spreminja: njegov pomen se spreminja glede na jezik, v katerem je izražen, in celo odvisen od bralca.
Sodni tolmači in prevajalci morajo imeti širok spekter strokovnih znanj, poglobljeno znanje o pravnih konceptih in terminologiji – ne le pravni ampak tudi specifično strokovni.
V nadaljevanju vam predstavljamo 6 najpomembnejših prevajalskih izzivov v ravnem jeziku, ki bodo predstavljeni v naslednjem sklopu štirih blogov. Ti so:

• struktura pravnega jezika,
• prevajanje stalnih besednih zvez in terminologije,
• kulturne razlike,
• različni pravni sistemi in pravne praznine,
• sintaksa in ločila – pozornost do podrobnosti.

1.Struktura pravnega jezika

Pravni jezik in pravna besedila so plod večstoletnega razvoja stroke, ki si je prizadevala biti razumljiva na eni strani in jasna, precizna in nedvoumna na drugi strani. Naslovniki pravnih besedil pa pogosto ugotavljajo, da jih ne razumejo, vsaj v ne dovolj zadovoljivi meri. S ciljem po jasnosti in preglednosti se v pravnih besedilih pojavlja veliko podredij, ki rušijo strukturo besedila, posledično pa ne dosežejo zastavljenega cilja, torej jasnosti. Cilj pravnega jezika bi moralo biti jasno in nedvoumno sporočilo, ki od naslovnika ne zahteva miselnega naprezanja.
Tudi različni jeziki so si med seboj zelo različni – od skladenjskih struktur, do besednega reda, pestrosti sklanjatev itd. Kako pri prevodih in izvirnih pravnih besedilih v npr. slovenskem jeziku ohraniti pravilno strukturo jezika in hkrati biti jasen v svoji sporočanjski nameri? Kako ohranjati enak pomen izvornega jezika tudi v drugem jeziku in kako na to vpliva struktura jezika?
Običajno velja, da je poznavanje izvornega in ciljnega jezika ter vsebine s strani prevajalca dovolj za dober prevod. Vendar pa igra besedilna struktura pri prevodu veliko vlogo. Pri pravnih besedilih pa to ni dovolj in od prevajalca zahteva tudi druge spretnosti in znanja, ki jih bomo obravnavali na nadaljevanju tematskega sklopa (strokovno znanje, kontekst, kulturne razlike ipd.).
Prevajalci bi morali za sporočilo pravilen prevod izpolnjevati tri zahteve, in sicer: 1) poznavanje izvornega jezika, 2) poznavanje ciljnega jezika in 3) poznavanje vsebine za uspešno opravljanje svojega dela. Na podlagi te predpostavke prevajalec odkrije pomen oblik v izvornem jeziku in se po svojih najboljših močeh potrudi, da ustvari enak pomen v ciljnem jeziku z uporabo njegovih oblik in struktur. Cilj predvsem prevajanja pravnih besedil je ta, da se s prevodom nič ne izgubi.
Namen pravnega besedila je jasno in nedvoumno sporočanje naslovniku. A pravni jezik je v prvi vrsti namenjen sporazumevanju med pravniki in šele nato je namenjen nepravnikom. Zato so pravna besedila in s tem tudi prevodi navadno zelo informacijsko zgoščeni, kar vpliva na strukturo jezika.

Se nadaljuje …