Pravo je samo po sebi precej stabilna disciplina, ki pa mor slediti razvoju jezika in spremembam v življenju. Prevajanje pravnega jezika je tako svojevrsten izziv. Cilj pravnih prevodov je namreč preoblikovanje pravnih besedil iz enega izvornega jezika v drug ciljni jezik, kar pravno prevajanje postavlja na strokovna stičišča prevajanja, jezika in prava. Vse te stroke pa se naslanjajo na naravni jezik, ki je živa tvorba in se kot tak ves čas spreminja.

Sodni tolmači in prevajalci se pri svojem delu srečujejo s prenekaterimi izzivi. Zanašati se morajo namreč na pojme, ki se med državami ali pravnimi sistemi, kjer veljajo različni zakoni, lahko tudi zelo razlikujejo. Na pravni diskurz prav tako vplivajo kulturne razlike, običaji in razlike v pravnih sistemih. Pravo se ves čas spreminja: njegov pomen se spreminja glede na jezik, v katerem je izražen, in celo odvisen od bralca.
Sodni tolmači in prevajalci morajo imeti širok spekter strokovnih znanj, poglobljeno znanje o pravnih konceptih in terminologiji – ne le pravni ampak tudi specifično strokovni.
V nadaljevanju vam predstavljamo 6 najpomembnejših prevajalskih izzivov v ravnem jeziku, ki bodo predstavljeni v naslednjem sklopu štirih blogov. Ti so:

  • struktura pravnega jezika,
  • prevajanje stalnih besednih zvez in terminologije,
  • kulturne razlike,
  • različni pravni sistemi in pravne praznine,
  • sintaksa in ločila – pozornost do podrobnosti.

1.Struktura pravnega jezika

Pravni jezik in pravna besedila so plod večstoletnega razvoja stroke, ki si je prizadevala biti razumljiva na eni strani in jasna, precizna in nedvoumna na drugi strani. Naslovniki pravnih besedil pa pogosto ugotavljajo, da jih ne razumejo, vsaj v ne dovolj zadovoljivi meri. S ciljem po jasnosti in preglednosti se v pravnih besedilih pojavlja veliko podredij, ki rušijo strukturo besedila, posledično pa ne dosežejo zastavljenega cilja, torej jasnosti. Cilj pravnega jezika bi moralo biti jasno in nedvoumno sporočilo, ki od naslovnika ne zahteva miselnega naprezanja.
Tudi različni jeziki so si med seboj zelo različni – od skladenjskih struktur, do besednega reda, pestrosti sklanjatev itd. Kako pri prevodih in izvirnih pravnih besedilih v npr. slovenskem jeziku ohraniti pravilno strukturo jezika in hkrati biti jasen v svoji sporočanjski nameri? Kako ohranjati enak pomen izvornega jezika tudi v drugem jeziku in kako na to vpliva struktura jezika?
Običajno velja, da je poznavanje izvornega in ciljnega jezika ter vsebine s strani prevajalca dovolj za dober prevod. Vendar pa igra besedilna struktura pri prevodu veliko vlogo. Pri pravnih besedilih pa to ni dovolj in od prevajalca zahteva tudi druge spretnosti in znanja, ki jih bomo obravnavali na nadaljevanju tematskega sklopa (strokovno znanje, kontekst, kulturne razlike ipd.).
Prevajalci bi morali za sporočilo pravilen prevod izpolnjevati tri zahteve, in sicer: 1) poznavanje izvornega jezika, 2) poznavanje ciljnega jezika in 3) poznavanje vsebine za uspešno opravljanje svojega dela. Na podlagi te predpostavke prevajalec odkrije pomen oblik v izvornem jeziku in se po svojih najboljših močeh potrudi, da ustvari enak pomen v ciljnem jeziku z uporabo njegovih oblik in struktur. Cilj predvsem prevajanja pravnih besedil je ta, da se s prevodom nič ne izgubi.
Namen pravnega besedila je jasno in nedvoumno sporočanje naslovniku. A pravni jezik je v prvi vrsti namenjen sporazumevanju med pravniki in šele nato je namenjen nepravnikom. Zato so pravna besedila in s tem tudi prevodi navadno zelo informacijsko zgoščeni, kar vpliva na strukturo jezika.

Se nadaljuje …